Gori - doli - naokoli (23.7.2010 - 26.7.2010)

Žigova uvrstitev v državno reprezentanco mlajših mladincev in nastop na mednarodni tekmi v italijanskem Chiavu, je bila razlog za naše potovanje v Dolomite. Prevozili in ogledali smo si 14 gorskih prelazov.
Petek se je začel s sončnim vremenom v Sloveniji. Bolj ko smo se bližali Avstriji in Italiji, slabše je bilo. Prva sreča nas je dočakala na prelazu PASSO DEL TONALE (1884m), ko se je dež le za nekaj trenutkov umiril in počakal do naslednjega prelaza PASSO D'APRICA (1175m). Potem pa je deževalo (lilo) skoraj do jutranjih ur. Prenočišče smo našli visoko v vinogradih v vasi Teglio (ko samo še na koncu predora vidiš slabotno luč in si želiš postelje). Zjutraj pa smo se prebudili v kristalno jasen dan in ugotovili, da je bila ta "mala hiška, bogu za hrbtom" pravzaprav na idiličnem kraju.
Sobota je minevala v ogledu mednarodne tekme in okoliških krajev.
V nedeljo pa je šlo zares. Najprej smo se odpeljali v Švico, na gorski prelaz PASSO DEL BERNINA (2330m). Naslednji postanek je bil na prelazu FORCOLA DI LIVIGNO (2315m), potem pa sta sledila še dva PASSO EIRA (2208m) in PASSO FOSCAGNA (2291m). Posebno doživetje pa je vzpon na PASSO STELVIO (2758m). Čudovito vreme, prekrasen razgled, čist zrak, številni kolesarji in motoristi, ... Spust proti Meranu in Bolzanu in zopet vzpon na NOVA LEVANTE (1182m) in PASSO COSTALUNGA (1752m). Prenočili smo v Canazeiu in se zgodaj zjutraj odpeljali na prelaz PASSO PORDOI (2239m) in z vzpenjačo na Sass Pordoi (2950m). Preko PASS DI FALZAREGO (2105m) smo se spustili proti Cortini d'Ampezzo in takoj spet navzgor čez PASSO TRE CROCI (1809m). Mislili smo že, da je zo zadnji vzpon, pa smo se odpeljali še po panoramski cesti do vznožja TRE CIME (2329m) in preko prelaza PASSO D. MAURIA (1298m) ter SELLA NEVEA (1190m) domov proti Sloveniji.
Tako krasen izlet bo celi druži ostal v lepem spominu za vedno.

Domnov prvi izpit iz klavirja

V torek je imel Domen prvi izpit. Program je bil sledeč: Lisica je prav zvita zver, Hava Nagila (glej video), Na lepi modri Donavi, The man on the Flying Trapeze.

Končali smo osnovno šolo - Aljaž

V ponedeljek popoldan je bila na OŠ Križe valeta, kjer se je naš Aljaž poslovil od učitelje in sošolcev osnovne šole. Prireditev je potekala v slogu Iskanja talentov. Tudi lepih besed, ko so se marsikateremu staršu zasolzile oči, ni manjkalo.

Zaključek seminarja

Sobota je bil zadnji dan našega druženja. Večina jih je odšla domov že v dopoldanskih urah, zato smo v hotelu ostali samo še trije Slovenci (Viljenka, Matjaž in jaz). Nameravali smo si ogledati še nekatere lokalne značilnosti. Dan je bil prečudovit (že kar kičast), zato smo se odpravili v zunanji del muzeja Samii ljudstva. Tam je prikazano kako se to nomadsko ljudstvo prilagaja naravi za svoje preživetje.
Popoldan pa smo šli na izlet z ladjo do otoka Ukko. To je sveti otok, ki je stoletja služil Samijem kot svetišče, moški so nanj stopali v tišini, ženska noga pa sploh smela stopiti tja.
Dan je bil res prečudovit in spomini nanj ne bodo nikoli zbledeli.

farma jelenov, četrtek in petek

Četrtek: Kljub temu, da ni bilo na programu obiska farme severnih jelenov, smo zbrali še toliko moči, da smo šli na ogled. Tam smo zvedeli verjetno skoraj vse o jelenih, pa tudi nahraniti smo jih smeli. Fuj, kako je vlažno in lepljivo, ko ti poliže jezik. Smeli smose dotakniti njihovih rožičkov, ki imajo precej višjo temperaturo kot ostalo telo (verjetno zato, da pozimi ne zmrznejo). Na Laponskem živi 40.000 jelenov in le 33.000 ljudi. Vsak jelen ima svojega lastnika, četudi živijo v divjini.

Sledil je sprejem v lesenem šotoru, kjer so nam postregli z zeliščnim čajem, piškoti, naučili nekaj samitskih besed, poslušali pesmi (uh, kar kocine skočijo pokonci) in nazadnje smo zunaj z laso poskušali ujeti jelene. Seveda brez smeha in zgrešenih zadetkov ni šlo.

Petek: danes je bil povsem delovni dan. Skupaj smo se usedli partnerji projektov, prikazali rezultate dela in dobili cetifikate, zvečer pa organizirali žurko, ki je nikoli ne bomo pozabili. Sledil je čas slovesa in obljub, da se zopet srečamo.

Partnerski učitelji (Poljska, Romunija, Nemčija, Nizozemska, Slovenija)

Vesela slovenska skupina ob zaključku seminarja

vasica Nellim, sreda, 9. junij

Po dopoldanskih predavanjih smo popoldan imeli prosto. Zato smo se odpeljali v tipično samijsko vasico Nellim, ki leži na zahodnem delu jezera Inari, blizu ruske meje. Ob poti nas je pričakala vodička, ki na univerzi v Ivalu poučuje Turizem. Razložila nam je kako živijo ti ljudje, razložila zgodovino ozemlja in naroda. V tej vasici živi samo še 150 Samijev, otroci pa se vozijo v šolo v mesto Ivalo. Ogledali smo si laponske fjorde, ortodoksno cerkev, se sprehodili ob ruski meji, obiskali turistično točko, kjer vsako leto prikazujejo spravilo lesa v dolino. Potem pa so za nas pripravili tipično laponsko hrano (ribe in jelena), jagodičje, naravne sokove in zeliščni čaj. Seveda ni šlo brez "cloudberry" pite. To sadeži podobni našim malinam ali oblakom in bele barve. Slišali smo še nekaj njihovih pesmi in si ogledali ples.


Laponski fjordi


ortodoksna cerkev


spravilo lesa po vodi


pazi ruska meja


okusno pripravljeno


sladica mora biti (cloudberry pita)


čudovita pokrajina

Polnočno sonce, ponedeljek in torek

Kdo bi vedel kaj piše

Točno ob polnoči

Sončni "zahod"

Večer tradicionalne hrane - slovenski del

Slovenska ekipa na seminarju (Matjaž, Silva in jaz)

Pot v Inari

Že v petek, 4.6.2010, sem se odpravila na potovanje na Laponsko (Finska), kjer sem se udeležila računalniškega tečaja eJournalism. Tečaj je potekal pod polnočnim soncem, kajti v tem času noči tu sploh ni. Pa tudi mraz nam počasi že leze v kosti.
Najprej sem letela z Brnika proti Helskinkom, potem pa po 5 urah čakanja prestopila na letalo za Rovaniemi. Tam sem se nastanila v hostlu Rudolf in komaj zatisnila oči, ker nimajo nobenih temnih zaves. Ampak tudi na to se človek počasi navadi. Naslednji dan je sledil ogled mesta. Najprej na potep po Božičkovi vasi, kjer Božiček tudi poleti ne počiva, ampak sprejema želje vseh pridnih ljudi (in takih malo manj tudi). Potem je sledil ogled muzeja Arktikum, kjer je prikazana zgodovina Laponske, življenja v njej ter razstava tradicionalnih oblačil in dodatkov prebivalceev Samii-jev. Ker pa se nikakor ni hotelo znočiti, sem se odpravila še proti smučarskemu centru (biatlon, skoki in bordarje). Tam je tudi najvišja točka tega dela, zato so bili pogledi proti mestu (pa tudi fotografije) enkratni. Na vrhu pa hotel z zakurjenim kaminom (halo, saj so bile res samo 3 stopinje zunaj).
Naslednji dan sem potovala z avtobusom proti jezeru Inari, v kraj z istim imenom. Ostali udeleženci tečaja so bili že tam in organizatorji so nam pripravili prijeten sprejem.
V ponedeljek pa smo začeli z resnim delom. Vsak dan zjutraj smo imeli skupen sestanek in navodila za tisti dan. Razen kratkih odmorov za kavo in kosilo, smo trdo delali. Pa se je splačalo. Na napakah se učimo in vsak dan nam je šlo bolje in lažje.
Zvečer smo si ogledali muzej Samiitov (zgodovina, življenje, predvsem pa preživetje v prečudoviti, a kruti naravi).
Torek je bil zanimiv dan. Zveče smo morali vsi udeleženci predstaviti tradicionalno hrano svoje dežele. Slovenci smo ponudili pršut, teran, potico in Gorenjka čokolado. Vsem je bilo všeč. Ker je bil torek edin jasen dan, smo ob polnoči odšli do obale jezera in si ogledali ta fenomen nezahajanja sonca. Prečudovita svetloba, ki nas je obdajala nam ni dala spati. Spomini pa so nepozabni.

Web course in Lapland